Kaj se v resnici skriva za poročili o reševanju v slovenskih gorah

Planinec je padel in si poškodoval gleženj, trije plezalci so se zaplezali, planinec obnemogel zaradi želodčnih težav, planinka padla in si poškodovala ramo, otrok je obolel pri gorski koči, planinci so se izgubili, s terenskim vozilom zapeljal v prepad, alpinista v steni presenetila bližajoča se nevihta. To je le nekaj primerov iz minulega vikenda, v katerih so morali posredovati gorski reševalci z različnimi tehnikami reševanja. Vse, z izjemo moškega, ki je zapeljal v prepad in umrl, so gorski reševalci iz različnih gorsko reševalnih služb žive prepeljali ali prinesli v dolino in tako do sredine tega meseca v celotnem letu posredovali že v 517 intervencijah. Danes, ko berete ta članek, je številka še višja, saj se med junijem in septembrom, ko je obisk hribov najbolj množičen, gorski reševalci v enem tednu v akcijo odpravijo tudi do 30- krat. Ali bodo konec leta lansko številko 660 intervencij presegli, ni mogoče napovedati, a statistika je jasna. V zadnjih desetih letih se je njihovo število z izjemo kovidnega leta 2020 povečevalo iz leta v leto. Tako smo od leta 2015, ko je bilo zabeleženih 430 reševanj, prišli do lanskoletnih 660 posredovanj.

"V gore hodi vse več ljudi in med njimi je tudi vedno več takih, ki so bodisi fizično nepripravljeni, bodisi se ne pripravijo ustrezno na pohod, ki ga nameravajo opraviti, zato je tudi vedno več intervencij. Včasih je bil glavni varnostni moment odhoda v planine in v visokogorje, zelo dobra pripravljenost na turo in čim boljša opremljenost. Prav tako si se pri odločitvah, kam se boš podal, obnašal odgovorno, saj si vedel, da se boš, ko še ni bilo mobilnih telefonov, moral znajti sam, ali boš čakal, da domači, ko te dan ali dva ne bo nazaj, sprožijo akcijo reševanja. Razen če boš imel srečo, da bo kdo prišel mimo in bo tekel v dolino po pomoč. Danes pri marsikom ni tako in je glavni varnostni mehanizem telefon v žepu in ob najmanjšem izstopu iz cone udobja klic na številko 112, zato imamo po realnih kriterijih veliko nepotrebnih oziroma neutemeljenih reševanj. Seveda se bomo odzvali na vsak klic na pomoč, saj je to naše poslanstvo, vendar je treba povedati, da prihaja do intervencij tudi zaradi nepripravljenosti in lahkomiselnosti ljudi pri izbiri planinskih poti," je jasen Iztok Tomazin, alpinist, zdravnik in gorski reševalec, ki bo prihodnje leto obeležil pet desetletij, odkar je postal član Društva gorsko reševalne službe Tržič.

Odločitev, da konec 70. let prejšnjega stoletja postane gorski reševalec, je bila zanj samoumevna, pravi. "Takrat sem že bil vrhunski alpinist in študent medicine, zato se mi je zdelo povsem logično, da postanem še gorski reševalec." V svojem prostem času je zdravnik reševalec letalec v dežurni gorski reševalni ekipi in ekipi helikopterske nujne medicinske pomoči, ki imata bazo na Brniku, kjer poletijo na pomoč bodisi s policijskim bodisi z vojaškim helikopterjem. Slednji vzleti, kadar gre za hujšo poškodbo in je čas reševanja odločilen za preživetje, ko je teren nedostopen ali bi reševanje z ekipo, ki bi krenila peš z doline, trajalo predolgo. Prav tako, ko mu čas dovoljuje, "saj pacientov ne morem pustiti sredi ordinacije",  se na reševanje odpravi tudi s svojimi tržiškimi kolegi. Letno tako pri vitalnih 66 letih v povprečju reševanju nameni okoli 40 dni. Skupno je za njim v karieri gorskega reševalca okoli tisoč intervencij.

Najpomembnejši informaciji vrsta poškodbe oziroma bolezen in teren

Ko dobijo klic operaterja, da je treba vzleteti, Tomazin pravi, da je za njega kot zdravnika gorske reševalne službe najpomembnejša informacija, kakšna je približna ocena stanja poškodbe oziroma bolezni. "Drugi najpomembnejši podatek je lokacija, ne samo geografsko, temveč predvsem, kakšen je teren; ali je ponesrečenec v steni, ali na lažje dostopnem terenu." Z opremljenostjo, dodaja, ni težav, kvečjemu je problem, če v steno ne moreš vzeti vsega, kar potrebuješ, če na lokaciji nesreče enostavno ni prostora.

Ko ga pobaram o občutkih, ko ga kot Jamesa Bonda po vitlu iz helikopterja spustijo k ponesrečencu, odvrne, da je za opazovalca to vsekakor atraktiven pogled. "Za tistega, ki visi na nekaj milimetrov debeli zajlici, pa to ni nič kaj prijetno, a je nujen del intervencije. Biti moraš zbran in predvsem ne smeš narediti nobene napake," pojasni Tomazin, ki pravi, da se v primeru hujših poškodb do ponesrečenca spustita tako zdravnik letalec kot reševalec letalec, saj sta oba enako usposobljena za tovrstna reševanja. V helikopterju sta ob pilotih še policist in operater vitla. "Edini, ki v tovrstnih primerih ni plačan, je reševalec letalec, zato si že dlje časa prizadevamo, da bi tudi on dobil plačilo," pravi in pojasni, da ne glede na vrsto poškodbe, tudi po mednarodnih standardih vedno na intervencijo poleti tudi zdravnik. "Nikoli ne veš, kaj te bo dejansko pričakalo, saj se včasih zgodi, da je zvin gležnja, ki nam je bil sporočen, dejansko grd zlom noge, slabost pa srčni zastoj, zato moramo biti pripravljeni na vse." Prav tako se praviloma ob večini intervencij helikopterja na kraj nesreče odpravi tudi ekipa reševalcev iz doline, saj lahko pride do situacije, ko bo moral helikopter nenadoma še na bolj nujno intervencijo ali bo prišlo do kakšne okvare na njem.

Med nevihto mora reševanje počakati

Če je pri helikopterskem reševanju pilot tisti, ki presodi, ali je, glede na vremenske razmere, tovrstno reševanje mogoče, v intervencijah po tleh o tem, koliko bodo tvegali sami reševalci, da bi nekoga rešili, odloča vodja intervencije, ki je običajno iz lokalnega društva, dobro pozna teren ter sodi med najbolj izkušene gorske reševalce. "Praviloma se med nevihto ne rešuje zaradi ogrožanja življenj reševalcev. Se je pa že zgodilo, da sva kljub prekinitvi intervencije zaradi vremenskih razmer reševalca šla na lastno odgovornost v akcijo, upajoč, da bova še koga našla živega, a je bilo tveganje zaman," pove zdravnik reševalec, in doda, da so gorski reševalci visoko motivirani ljudje. "Včasih še preveč in gredo tudi preko meja svoje sposobnosti."

"Gorski reševalec mora biti samozavesten, odločen človek z veliko željo pomagati. Hkrati moraš imeti jasno razčiščeno v glavi, da se v reševalnih akcijah, ne glede na vse varnostne ukrepe in dejstvo, da je treba najprej poskrbeti za lastno varnost, izpostavljaš določeni nevarnosti," opiše gorskega reševalca alpinist in predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) Gregor Dolinar. Pravi, da so poleg naštetega za res dobro opravljeno delo pogoji ustrezno znanje, usposobljenost in oprema, ki jim je na voljo.

Večina gorskih reševalcev in reševalk je alpinistov ali so vsaj alpinistični pripravniki in že zelo dobro obvladajo gibanje v gorah. Ni pa to nujen pogoj, da se začneš usposabljati za gorskega reševalca v svojem društvu oziroma gorsko reševalni postaji. Teh je po državi osemnajst in so združena v že omenjeno GRZS. Osnovno izobraževanje za gorskega reševalca traja tri leta. V času pripravništva mora osvojiti vso tehniko; tako poletno kot zimsko. Po opravljenem izpitu se lahko še dodatno izobražuje na področju specialističnih znanj in postane inštruktor, letalec ali vodnik reševalnega pasa. Pa tudi sicer morajo gorski reševalci in reševalke licenco obnavljati in na vsaki dve leti znanje osveževati in nadgrajevati. "Samo z dobrim znanjem je mogoče zmanjšati nevarnosti, ki se jim izpostavljajo reševalci," pove Dolinar in pojasni, da so ravno v fazi prenove izobraževanja, ki bo prispevalo še k večji varnosti reševalcev.

Tako Dolinar kot Tomazin pravita, da so slovenski gorski reševalci in reševalke v svetovni špici po znanju in veščinah reševanja. "Lahko se primerjamo z najbolj razvitimi gorskimi reševalnimi službami. Nenazadnje je moja izvolitev za člana upravnega odbora IKAR – Mednarodne komisije za reševanje v gorah eden od dokazov naše kvalitete," razlaga predsednik GRZS, ki dodaja, da so pri določenih tehnikah reševanja pionirji in jih prevzemajo tudi druge gorske reševalne zveze. Tudi z opremljenostjo, ki jim jo zagotavlja Uprava RS za zaščito in reševanje, so zadovoljni. Kar jih pesti, so društveni prostori, kjer so marsikje neustrezni ali jih sploh ni, zato je to eden od izzivov, ki jih morajo rešiti v prihodnjih letih. Prav tako si želijo zakona, ki bi po vzoru gasilstva uredil področje gorskega reševanja.

Šepa pri organizaciji helikopterske nujne medicinske pomoči

"Na operativnem nivoju, ko akcija steče, smo primerljivi z najbolj razvitimi reševalnimi službami, tako pri reševanju na klasičen način kot pri helikopterskem. Naš problem je organizacija, predvsem pri helikopterskem reševanju ali, kot je to običaj, je kovačeva kobila vedno bosa," doda Tomazin, avtor mednarodnih smernic helikopterskega reševanja. Pojasni, da je težava aktivacijski čas; ta naj bi bil "nekoliko dolg pri vojski. Prav tako je helikopter relativno daleč od prostorov, kjer dežuramo, s čimer zgubljamo dodatne minute. V najbolj razvitih reševalnih bazah je reševalna ekipa oddaljena od helikopterja le nekaj deset metrov," pojasni. Želi si tudi, da bi gorska reševalna ekipa, ki vzleti s helikopterji, delovala čez vse leto, tako kot helikopterska nujna prva pomoč, in ne le med poletnimi meseci. In dodaja, da bi v helikopterski reševalni ekipi nujno potrebovali zdravstvenega reševalca. A zaenkrat za to, pravi, ni posluha pri pristojnih.

Predhodnica GRZS, Gorsko reševalna služba Slovenije, je bila ustanovljena pred 114 leti v Kranjski Gori. Pred drugo svetovno vojno so v reševanje poleg takratnih plezalcev odhajali domačini izpod gora, ki so imeli v svojih skladiščih na voljo za reševanje vrvi, nekaj obvez, reševalne droge in vreče. Prevozno sredstvo pa sta bila konj in lojtrnik (tip lesenega voza; op. p.). V sedanjih organiziranosti in po najvišjih profesionalnih standardih deluje od leta 2006. V njej, v že omenjenih društvih, deluje 681 reševalcev in reševalk. Slednjih je 63 oziroma skoraj desetina in ena od njih je tudi Teja Čas Slak, ki je gorska reševalka petnajsto leto. Z letošnjo izvolitvijo na podpredsedniško mesto je postala prva ženska v zgodovini organizacije, ki je zasedla enega od najvišjih položajev.

Ženske znajo in zmorejo

"V miselnosti ljudi je še vedno nekako zakoreninjeno, da so reševalci zgolj moški, a smo ženske dokazale, da se znamo še kako odzvati na izzive, ki jih prinaša gorsko reševanje, in da znamo poprijeti za vsako delo." Tako Čas Slak, ki pravi, da sama ni imela težav, ko se je najprej včlanila v mariborsko društvo in kasneje v ljubljansko, "saj je pred mano nekaj posameznic že prebilo led. Vem pa, da so še pred desetletjem in pol v nekaterih društvih glasovali, ali bodo medse sprejeli ženske. Danes v večini društev tovrstnih pomislekov ni, ker so spoznali, da imamo ženske ne le ustrezno znanje, ampak znamo določene probleme reševati z drugačnimi pristopi in na ta način lahko pripomoremo k boljšemu delu in učinkovitosti."

In učinkovitost je pri reševanjih ključna. Pa četudi statistika lanskega leta kaže, da v skoraj polovici intervencij ni bilo poškodovanih. Razlogi za to so različni; od tega, da pohodniki ne poznajo dobro terena, kamor se odpravijo, in zaidejo ali precenijo svoje moči in ne zmorejo nadaljevati, ne preverijo vremenske napovedi in jih preseneti slabo vreme. "Hoja v hribe je vsekakor zelo dober način preživljanja prostega časa, a človek mora biti malo samokritičen in oceniti, česa je sposoben, in se na turo tudi ustrezno pripraviti." Pri tem, tako Čas Slak, je treba uporabljati prave aplikacije za ogled poti. "To sta maPZS in Slovenia outdoor. Googlemaps in aplikacija STRAVA nista primerni za hribovske poti. Nobene škode ne bo, če s sabo vzamete tudi klasičen zemljevid v papirnati obliki."

K temu, da je več intervencij, kjer ni poškodovanih, po mnenju Dolinarja prispeva tudi vse več tujih turistov v naših gorah. "Če je bilo lani le za nekaj odstotkov več rešenih domačih pohodnikov in turistov, so letos v večini tujci, ki se pogosto ne znajdejo v naših gorah. A je še vedno bolje, da pokličejo na pomoč, kot da bi zaradi izčrpanosti, utrujenosti ali dehidracije kje povsem omagali." Sicer najpogosteje v gorah pride do poškodbe zaradi zdrsa, ki je pogosto posledica utrujenosti, spotika ob korenino ali kamen, izgube ravnotežja na poti, ki je postala prezahtevna, ali trenutka nepazljivosti, ko je pogled usmerjen drugam namesto na pot. Pa tudi zaradi neprimerne obutve. "Pogosto potekajo razprave, ali je za pohod v gore primeren visoki ali nizki čevelj. Športna obutev mora biti namenska in mora imeti za pohod v gore podplat s profilom. Zato je lahko nizka, a pohodna obutev veliko bolj primerna od visokega gojzarja, ki ste ga zaprašenega potegnili iz omare po dvajsetih letih, ker ste se odločili, da bi jo mahnili na pohod," pravi Dolinar, ki meni, da je glede na neumnosti, ki jih počnejo nekateri ljudje, še malo nesreč.

Ko so ga po celonočnem reševanju pripeljali v dolino, jo je mahnil nazaj v hrib

Pri tem spomni na pohodnika, ki so ga pred tremi leti v času poplav, v neurju reševali na Bovškem. "Trajalo je vso noč, da so ga proti jutru spravili varno v dolino, in ko so reševalci mislili, da bo odšel k počitku, jo je mahnil nazaj v gore, ker je imel rezervirano prenočišče v koči." Dolinar pravi, da so ga ob pomoči oskrbnika in sorodnikov uspeli prepričati, da je ostal v koči in v slabemu vremenu ni nadaljeval poti na vrh, ki si ga je zadal osvojiti, kajti lahko bi se končalo tragično.

Srečno se je končalo tudi za planinca, ki je med veseljačenjem na Kredarici dobil preblisk in se vidno vinjen ponoči odpravil na Triglav. "Najbrž ga je mraz toliko streznil, da se je brez poškodb vrnil." Zgodi se tudi, pripovedujejo naši sogovorniki, da koga opozoriš, da mogoče ni primerno obut, opremljen, da se približuje nevihta, a ne zaleže in tega istega človeka naslednji dan rešuješ, ker ni upošteval nasveta.

"Takšni primeri in druge lahkomiselnosti te sicer ne spravijo s tira, se pa vprašaš včasih, kakšna je odgovornost ljudi, ki pokličejo na pomoč, češ da so si zvili gleženj in ne zmorejo tistih nekaj metrov do helikopterja sami, ko ta pristane v dolini, pa veselo in brez težav shodijo, kot da se ni nič zgodilo," pove Tomazin. In doda, da pri nas zaenkrat še nismo imeli tako ekstremnega primera, kot se je nedavno zgodil v Bosni in Hercegovini, ko sta na pomoč poklicala mladeniča zaradi poškodbe noge. Ko so reševalci prispeli na kraj, so ugotovili, da nobeden ni poškodovan, le prevoz s helikopterjem sta si zaželela in bila zelo razočarana, ker tega ni bilo in sta morala z reševalci sestopiti po poti.  

Plačilo kazni ob jasnih kriterijih bi bilo smiselno

Takšni in podobni primeri vedno znova obudijo že dve desetletji dolgo razpravo, ali bi tudi pri nas, tako kot to velja v nekaterih drugih gorskih deželah, denimo v Italiji, morali zaračunati reševanje oziroma zahtevati obvezno zavarovanje, ki bi krilo stroške. Sogovorniki so si enotni, da morajo o tem odločati pristojni državni organi, češ da so gorski reševalci zgolj tisti, ki prostovoljno rešujejo ljudi v stiski. "Če bi se za to odločili, bi morali izdelati jasne kriterije, kdaj je reševanje plačljivo, da ne bi prihajalo do situacij, ko ponesrečenec iz strahu pred plačilom ne bi upal poklicati na pomoč," pravi Tomazin, ki osebno meni, da bi v primerih, kjer je evidentno, da je prišlo do intervence zaradi lahkomiselnosti, brezbrižnosti klicatelja, morala slediti tudi denarna kazen. Predsednik GRZS pravi, da si želijo sistema, ki ne bi preveč bremenil slovenskih davkoplačevalcev, a ponavlja, da mora rešitev za tovrstne zagate najti država.

Delo, ki ga gorski reševalci in reševalke opravljajo prostovoljno in zato žrtvujejo prosti čas v vseh vremenskih pogojih, je tudi zelo stresno. Zlasti, ko ponesrečencu ni več pomoči. Lani je v gorah umrlo rekordnih petdeset oseb, letos se je številka za zdaj ustavila pri dvanajstih. "Najhuje ti je, ko je v nesrečo vpleten nekdo, ki si ga poznal, ali otrok," pove Tomazin, ki se je kot prvi leta 1997 prebil pod Okrešelj, kjer se je med usposabljanjem ponesrečilo pet gorskih reševalcev inštruktorjev, s katerimi se niso le poznali, ampak v navezi preplezali tudi kakšno zahtevno smer.

"Pogled na človeka, ki je padel skoraj tisoč metrov čez severno triglavsko steno, pretrese. Kar velik izziv je tudi spravljati v dolino ne le umrlega, temveč tudi tiste, ki so bili prisotni v času nesreče," pripoveduje Dolinar, ki pravi, da v pogovorih s predsedniki društev pogosto ponavlja, da se morajo gorski reševalci po takih posredovanjih usesti in se pogovoriti; tudi o svojih občutkih. "To je za gorske reševalce pogosto izziv, saj na žalost še vedno nekako velja, kot da te ne sme biti ničesar strah in da ne smeš kazati čustev." Tako Dolinar, ki pojasni, da imajo v okviru Uprave za zaščito in reševanje gorski reševalci na voljo tudi psihosocialno pomoč.

In čeprav že ime "gorski reševalci" nakazuje, da nas ti, pa ne le nas, temveč tudi živali, rešujejo iz gora, to niso edini konci, kamor prihitijo na pomoč. "Rešujemo na vseh bolj zahtevnih terenih, ki so lahko tudi v nižinah. Se je že zgodilo, da je komu spodrsnilo za hišo po strmini, ali da smo pomagali komu, ki je v gozdu šel nabirat gobe in si je zvil gleženj, ali ob gozdarskih nesrečah. Skratka na vseh težko dostopnih terenih. Tudi iz vode, saj pri vodnih športih prav tako prihaja do nesreč, denimo pri soteskanju. V vseh teh primerih poskrbimo in ponesrečenca spravimo do kraja, kjer po njega lahko pride reševalno vozilo," pove predsednik GRZS.  

Kljub, ali prav zaradi požrtvovalnosti gorskih reševalk in reševalcev, ki bodo, kot poudarjajo, vedno prihiteli na pomoč, ko se bosta na zahtevnem terenu znašli v stiski, se velja v gore odpraviti premišljeno ali kot pravi podpredsednica GRZS Čas Slak: "Razmislite, ali je hrib, ki ste se ga odločili osvojiti prepričani, da bo od tam najlepši razgled in priložnost za dobro fotografijo, prava izbira za vas glede na vašo pripravljenost in opremo."